Ali znate svoje možgane pripraviti na uspešen blef?

Human brains

Zadnja raziskava, ki so jo izvedli na ameriški univerzi Duke, je pokazala, da pri blefiranju uporabljamo druge dele možganov, kot jih uporabljamo pri običajni igri. Še več, raziskovalci te univerze so hkrati tudi ugotovili, da se razlikuje tudi del možganov, ki ga uporabljamo pri blefiranju ljudi in virtualnih nasprotnikov.

Eksperiment, ki so si ga zadali, pa je bil nadvse preprost. Naključno so namreč izbrali 20 testnih osebkov, jih med seboj predstavili (pomembno vlogo je igralo poznavanje nasprotnika in pa predvidevanje njegovega obnašanja in igre) ter jih nato poprosili, da pod budnim očesom MRI skenerja odigrajo nekaj partij pokra. Ko so tako vsi igralci odigrali nekaj partij med seboj, pa so morali igralci vse skupaj ponoviti še proti računalniškemu tekmecu.

Da bi bil test kar se da preprost in tako tudi jasen, so se odločili, da bo imel pri tem vsak igralec le 1 karto, na začetku igre pa se je moral odločiti, ali bo s svojo karto višal, ali odstopil. V primeru, da je nasprotnik stavo izenačil, je zmagal igralec, ki je v rokah držal višjo karto.

Sama raziskava je pokazala, da tekmec na stil igre sicer ni imel velikega vpliva, saj je v kar 54% primerov, igralec, ki je v rokah držal nizko karto, poskušal z blefiranjem. Na žalost sami testi niso pokazali, kako uspešni so bili pri tem igralci, a so zato odkrili nekaj precej bolj zanimivega.

Ali znate svoje možgane pripraviti na uspešen blef? 101

Pri svojem poskusu so namreč raziskovalci nadzirali kar 55 različnih regij naših možganov in nazadnje odkrili, da so subjekti pri blefiranju uporabljali del možganov na stičišču senčnega in temenskega možganskega režnja, za katerega je bilo do sedaj znano, da se ga uporablja predvsem v socialni interakciji. To pa pomeni, da naj bi naši možgani za uspešno blefiranje igro morali dojemati kot interakcijo med 2 igralcema in ne zgolj kot samostojno igro, v katero je vpleten le en igralec.

A če je tovrstna interakcija med igralcema pri ti. »živi« igri vedno prisotna, pa se ob tem poraja vprašanje, kako jo vzpostaviti tudi pri igri z virtualnim nasprotnikom (igri na spletu). Raziskava je namreč pokazala, da ta del možganov uporabljamo le v situacijah, ko nasprotnika dojemamo kot živo bitje, kar pa je v večini primerov spletne igre (razen kadar igramo proti znanim nasprotnikom), vse prej kot lahko.

Pri tem je zanimivo, da so številne spletne poker sobe, kot je na primer PKR, že pred časom in iz (večinoma) popolnoma nehote, že začele iskati rešitev za tovrstne težave. Prva rešitev, ki so jo ponudili ponudniki so bili namreč prav realistični avatarji, ki predstavljajo žive nasprotnike, naslednji korak pa bi lahko predstavljale ti. video mize, pri katerih vsak igralec doma sedi pred kamero, tako da ga lahko vidijo vsi nasprotniki, on pa hkrati tudi njih.

A kakršnakoli bo že prihodnost na tem področju, so te raziskave ponudile enega od prvih znanstvenih odgovorov na vprašanje, zakaj nekateri igralci blestijo pri živi igri, a se pri spletni igri nikakor ne znajdejo.

BREZPLAČNI turnirji

Kakšno je vaše mnenje?

VEČ ČLANKOV

Ostale objave