Če bi vas kdo vprašal, kdo je najboljši pokeraš vseh časov, bi bil seznam igralcev verjetno precej kratek. Johnny Moss je zmagal na prvem World Series prvenstvu in ga nato osvojil še dvakrat, torej je definitivno med nominiranci. Doyle Brunson ima zagotovo največ ugleda med še živimi igralci in njegovi dve zapestnici iz Main Eventa ter skupno deset WSOP zapestnic, ga zagotovo porinejo visoko proti vrhu najboljših. Johhny Chan je zadnji igralec, ki mu je uspelo zmagati dvakrat zapored, poleg tega pa ima deset WSOP zapestnic, tako da je tudi on kadidat za ta prestižen naslov. Toda če bi vprašali mene, kdo je največji med vsemi, bi rekel Stu Ungar.
Stu Ungar je bil sin nepismenega pobiralca stav v newyorškem podzemlju in je bil že pri zgodnjih letih izpostavljen igram na srečo. Kmalu je razumel vse kar je treba razumeti pri športnih stavah, poleg tega pa že zelo zgodaj ugotovil, da je pri igrah s kartami dober kot vsak drugi odrasel. Poker se je naučil, ko je opazoval svojo mamo, ki je redno zgubljala po 100$ v $1-2 igrah, pri desetih pa je že popravljal njeno igro, medtem ko je sedel za njo. Zaradi tega znanja, je že v zgodnjih najstniških letih postal pravi igralec na srečo. Pri štiinajstih, ko mu je umrl oče, so igre na srečo postale njegov glavni fokus v življenju. Po osmih mesecih od očetove smrti je Stu v petminutni igri premagal enega najboljših igralcev remija v New Yorku. Kmalu za tem je pustil šolo, mafija pa ga je začela podpirati v njegovih partijah, kjer se je igralo za veliko denarja. Po nekaj letih, se nihče v New Yourku ni upal igrati proti najboljšemu igracu remija daleč naokoli.
Pri enaindvajsetih se je Stu odpravil v Las Vegas, kjer naj bi v velikih remi igrah svojim sponzorjem priigral veliko denarja. Namesto tega, je v prvem večeru pometel z najboljšim igralcem remija v Vegasu, Dannyem Robinsonom in ga olajšal za 100.000$. Za tem, razen nekaj izjem, nihče ni hotel igrati z njim.
Vrnil se je domov in pognal ves denar, saj je redno stavil po tisoče dolarjev na dan. Končal je tako globoko zadolžen pri mafijskem šefu, da je moral pobegniti iz mesta. Na begu je odkril remi turnirje in tako mlel nasprotnike, da so mu prepovedali udejstvovanje, saj se zaradi njega veliko ljudi ni prijavilo na turnije. Kmalu za tem, je začel igrati poker z Robinsonom in Chipom Reesom, kar ga privedlo do no-limit iger z Doylom Brunsonom. Turnirski poker je bila igra v kateri se je ustalil, ko je zmagal v njegovem drugem turnirju, ki ga je odigral – 1980 World Series of Poker Main Event.
One of a Kind beleži vse te dogodke in govori tudi o življenju Stuja, ko se je preselil v Vegas. Ena bolj zanimivih točk knjige je ta, da avtorja uporabljata direktne citate samega Ungarja. Knjiga je bila najprej mišljena kot avtobiografija, toda njegova smrt leta 1998 je knjigo spremenila v biografijo.
Dalla in Alston osvetlita tekst z Stujevim razmišljanjem, kar se na začetku zdi malo čudno, toda na to se hitro navadiš. S to metodo sta avtorja dosegla, da je Ungarjev karakter popolnoma odkrit in na vpogled vsakomur. Slabši avtorji bi se osredotočili le na njegovo temno stran življenja, kar bi bilo za avtorja kot sta Dalla in Alston prelahka naloga. Ta dva pa uspešno prikažeta ljubezen do družine in njegovo dobrodušnost, ko ni bil preveč zaposlen z igrami in stavami.
Čeprav se avtorja prav nič ne držita nazaj, Stuju pravzaprav dobro služita, saj nočeta govoriti o njem le kot o narkomanu in degeneriranemu kockarju.
»The Kid« je za zmeraj spremenil no-limit poker, ko je osvojil svoja prva dva Main Event naslova in zmeraj bil najbolj zastrašujoč igralec ko se je vsedel za mizo – pri katerikoli igri. Kot pravi profesionalni poker in igralec in WPT napovedovalec Mike Sexton v predgovoru k knjigi: »Stuey Ungar je bil največji gladiator v zgodovini pokra.« Njegova zvitost in agresija pri mizi sta postali legendarni, nasprotnike je dominiral kot nihče drug, osvojil pa je tri zapestnice z Main Eventa. Še bolj impresivno pa je, da je zadnji naslov osvojil dve desetljetji po prvih dveh zmagah. Na žalost je bil kjuč do uspeha v tem, da Stu ni igral za denar, vsak zaslužen dolar je namreč prej ali slej končal pri pobiralcu stav. Je bilo to neverejetno zapravljanje talenta in energije? Odgovor je zagotovo »da«. Toda ali je prav to pripomoglo k temu, da je postal mojster pokra, kakršnega svet veretno še ni videl? Še enkrat, ni drugega odgovora kot »da«.
---
Expekt Poker vam preko si.PokerNews povezav ponuja brezplačne turnirje in odličnih 100% bonusa do 600$ !!!
Ni komentarjev
Dodajte svoj komentar